PGD Zgornji Kašelj

PGD Zgornji Kašelj

Z razvojem Sp. Kašlja se je vzporedno razvijal tudi zaselek Zg. Kašelj. V njem so bile številne kmetije, ki so se ohranile vse do danes.

Iz pripovedke o zmaju, ki je bival na vasjo Kašelj, je ostala pridelava zelja vse do današnjih dni. Kašeljski kmetje so znani po pridelavi zelja in drugih vrtnin. Še danes oskrbujejo ljubljansko tržnico.

Zanimiv je tudi podatek iz leta 1784. V Zg. Kašlju je bilo tega leta 40 hiš in 245 prebivalcev, medtem ko jih je bilo v Sp. Kašlju le 24 hiš in 136 prebivalcev. Po prve uradnem državnem popisu prebivalstva leta 1869 je imel Zg. Kašelj 355 prebivalcev, Sp. Kašelj pa le 225. Še večja je razlika leta 1966, ko je imel Zg. Kašelj 1.009 prebivalcev, Sp. Kašelj pa le 366.

Razlika v številu prebivalstva je še danes očitna. V Sp. Kašlju je danes ca 1.500 prebivalcev, medtem ko se jih v Zg. Kašlju nagiba že številki 4.000. Sp. Kašelj se je vedno nagibal proti Zalogu in tako so mnogi krajani opravljali delo, ki je bilo povezano s pristaniščem, kasneje pa z železnico in industrijo v Zalogu.

Zg. Kašelj se je vedno nagibal bolj k Vevčam. V srednjem veku je mnogo krajanov delalo v pristanišču v Zavoglju, kjer so imeli veliko skladišče lesa, ki so ga pripeljali iz okoliških gozdov, nekaj pa tudi iz Dolenjske. Hlode so nato obdelali ali pa jih po reki pošiljali proti Savi in nato vse do Siska oziroma Zemuna pri Beogradu.

Po industrijski revoluciji leta 1848 se je mnogo krajanov zaposlilo v Papirnici Vevče. Še več pa jih je zaposlitev dobilo po II. svetovni vojni. Mnogo posestva je bilo v lasti papirnice, zato je ta svojim delavcem ponudila zemljišče in kredite, da so si lahko postavili domove. Od tod tudi razlika v številu prebivalstva med obema Kašljema.

Med obema vojnama je imel Zg. Kašelj tri gostilne (pri Pežjaku, pri Micrnku in pri Nacetu) in eno trgovino. Za vasjo si je ljubljanski trgovec Bergman postavil manjšo tovarno mil, ki jo je nato spremenil v konjedernico ali šinterijo, kjer so mu domačini vozili bolehne in umrle živali. Kasneje je lovil potepuške pse po vaseh in jih do smrti imel zaprte v svojih prostorih. Nekaj časa se je ukvarjal tudi s strojenjem kož. Neznosen smrad, ki je prihajal je zelo motil krajane, zato so se mnogokrat pritoževali.

Po II. svetovni vojni je Andrej Gostinčar postavil tovarno metel. V njej so bile zaposlene predvsem ženske iz Zg. Kašlja.

Med obema vojnama so imeli ustanovljeno Kolesarsko društvo Zarja. Gasilsko društvo so sprva ustanovili skupaj s Sp. Kašljem in Zalogom, a so se že leta 1908 ločili in imeli svoje društvo.

Krajani Zg. in Sp. Kašlja so vedno tekmovali med seboj. Tako so najprej v Zg. Kašlju postavili kapelico in le dobro leto kasneje še v Sp. Kašlju. Kapelica v Zg. Kašlju je posvečena Devici Mariji, v Sp. Kašlju pa Sočutni Mariji.

Velik del posesti, ki so pripadale Zg. Kašlju je po II. svetovni vojni vzela železnica za širitev ranžirne postaje, nekaj pa slovenska naftna družba, ki je tu postavila največje skladišče goriv v državi.