zadobrova-mostova cez savoSkrajno na severovzhodnem delu Ljubljane oziroma Ljubljanskega polja ležita ob cesti Zg. in Sp. Zadobrova. Kraja sta nastala na prvi savski trasi, na prodnatem območju. Ko se je reka struge premaknila proti severu in ustvarila tretjo savsko traso, ter po številnih regulacijah reke, se je območje skrajno na severu kraja začelo uporabljati za travnike in njive, mnogokrat pa je tu tudi poplavljalo, zato so krajani že v naprej vedeli, katere pridelke lahko tu sejejo oziroma sadijo.

Popolnoma drugačna je južna stran kraja, ki se razprostira vse do Krajinskega parka Zajčja Dobrava. Prst je plodnejša in prekriva večje območje zelo rodovitne zemlje. Tu so se razprostirale njive, travniki in sadovnjaki.

Še v srednjem veku je bil v Zg. Zadobrovi izvir Studenčnice, ki je imel številne mrtve rokave in tudi pritoke. Potok se je nekako v 19. stoletju izlival v reko Savo, kasneje pa vse do 80. let prejšnjega stoletja v reko Ljubljanico.

Ob potoku Studenčnica so zrasli številni mlini, žagi in kovačija. Ob potoku studenčnica je bilo postavljenih šest mlinov – Štrukljev mlin v Sneberjah; v Zadobrovi pa lini pri Livk, Bežunov mlin, Jernejčkov mlin, Gradiškov mlin in Boštečnikov mlin.

Katastrska občina Zadobrova je v letu 1832 merila 1.426 oralov in 847 sežnjev (8.207.224 m2). Vanjo so spadale vasi Sneberje, Zgornja Zadobrova in Spodnja Zadobrova. Po takratnih podatkih je bila ta katastrska občina oddaljena od provincialnega mesta Ljubljane dve uri oziroma 3.164 klafter (približno 6 kilometrov).

Katastrska občina je na severu mejila s katastrsko občino Podgorico in Beričevo, na jugu s katastrsko občino Slape, na vzhodu s katastrsko občino Kašelj in na zahodu s katastrsko občino Šmartno.

Podatki iz leta 1830 pričajo, da je bilo tega leta pri štetju prebivalstva zabeleženo, da je v teh naseljih živelo 402 oseb. V vsaki vasi je bilo okoli 30 hiš, kjer je živelo 81 družin. Od tega se je 72 družin ukvarjalo izključno s kmetijstvom, le štiri družine so se ukvarjale z obrtjo, pet družin pa je bilo takšnih, kjer so se poleg kmetijstva ukvarjali tudi z obrtjo.

Prebivalci so hrano predelali za svoje potrebe in živino doma. Znano je bilo, da so kmečke žene hodile poljske pridelke prodajat v Ljubljano. Kar nekaj družin je bilo, kjer so se gospodinje ukvarjale tudi s pranjem perila za ljubljansko gospodo. Perilo so prale na bližnjem potoku Studenčnici.

Po popisu iz tega leta je zanimiv tudi podatek, da je bilo takrat na območju te katastrske občine 70 konj, 20 volov, 130 krav, 60 glav mlade živine in 40 prašičev. Največje kmetije, teh je bilo 17, so imele po tri hlapce.

Živino so kmetje medsebojno menjali ali pa kupovali v pristanišču v Zalogu, ko je bil živinski sejem. Prav tako so kmetje poskrbeli za razmnoževanje živine v okviru teh treh vasi. Vole so gojili za potrebe vleke velikih rečnih ladji, ki so priplule po Savi od pristanišča Kleče pri Dolu do Zaloga.

Prvi pisni vir omenja Zadobrovo že leta 1348 z imenom Hard, drugi pa je datiran z datumom 24. avgust 1363, ki se omenja v pogodbi, s katero je sin Seyfrida Šentpetrskega, Hansel, prodal hubo v Zadobrovi Nikolaju Sumerekerju (Smrekarju). Seyfrid Šempetrski je imel kar nekaj hud tudi na območju Sneberij (Sewemriach), iz česar gre lahko sklepati, da so naselja nastajala istočasno in se posledično tudi razvijala.

Tako Sneberje kot Zg. Zadobrova ležijo ob cesti, zato so bile v krajih številne gostilne, v katerih so žejo pogasili trgovci, ki so po cesti prihajali iz Litijskega konca.

Kmečko prebivalstvo pa je pridelovalo krompir, repo, peso in zelje; sejali pa so pšenico, rž, ječmen, oves, deteljo in proso. Delo na poljih je potekalo ročno.

Konec 18. stoletja in začetku 19. stoletja so zemljo delili na prosto zemljo in kmečko zemljo. Prosta zemlja je pripadala ljubljanski gosposki ali pa cerkvi in so jo »izkoriščali« predvsem najrevnejši sloj prebivalstva.

Kmečka zemljišča so se delila glede na velikost kmetije oziroma grunta. Tako je bilo v začetku 19. stoletja na območju Sneberij in Zadobrove 17 celih kmetij, 3 kmetije so bile ¾ kmetije, 12 kmetij je bilo ½ kmetije, 2 kmetiji sta bile 1/3 kmetije, 4 kmetije so bile ¼ kmetije in 26 hišnih posestnikov je bilo kajžarjev, ki so imeli do največ 10 oralov površine (do 57.520 m2).

Iz podatkov o zemljiških posestnikih iz leta 1827 naj bi kmetija s hišno številko Sneberje, ki je bila v lasti Ivana Dobravca (po domače pri Štrukl), imela tudi mlin nedaleč stran od izvira Studenčnice. Prav tako je bilo tudi s kmetijo Ivana Mačka (po domače pri Livk) v Zg. Zadobrovi 5, ki si je mlin postavili nedaleč stran od Štrukljevega mlina.

Zadružni dom

Zadružni dom

Med leti 1825 in 1830 je bilo na potoku Studenčnica 9 mlinov, 1 kovačija in 1 žaga. Tako je ostalo vse do 70. let 20. stoletja, ko so začeli mlini, žage in kovačija propadati.

V Sp. Zadobrovi stoji manjša tipična taborska cerkvica, ki je posvečena sv. Tomažu in ima klasično kamnito obzidje. Po podatkih naj bi cerkev postavili v letu 1520, tako kot kašeljsko cerkev, vendar pa je kmalu po izgradnji zgorela, saj je bila lesena. Dobro desetletje kasneje so postavili novo cerkev, ki pa je bila zidana. Cerkev so kar nekajkrat prenavljali, za prenovo pa so bili krivi številni naravni pojavi. Iz zapisov je mogoče zaslediti, da jo je leta 1603 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren. Mnogo let je cerkev pripadala farni cerkvi Device Marije Vnebovzete na polju, šele leta 1980 pa je postala samostojna župnijska cerkev.

V Zadobrovi tako zgornji kot spodnji je bilo mnogo kmetij, ki so bile zelo močne in so se ohranile vse do današnjih dni. Kraj je imel znano gostilno Gartroža. Poleg gostilne je bila postavljena tudi trgovina z mešanim blagom in trgovina z drvmi. Lastnik je bil znan krajan in župan Občine Polje, Ivan Gartroža. Seveda pa to ni bila edina gostilna.

Danes je na območju Zadobrove več obrtniških delavnic, večinoma se ukvarjajo z žaganjem. V zadnjem času pa so se pojavila tudi podjetja za izdelovanje plastike ter izdelkov iz nje. V vasi je tudi gasilski dom, dom krajanov in šele po II. svetovni vojni so postavili tudi osnovno šolo.

Krajani Zadobrove so medsebojno zelo povezani. Združujejo se v številnih društvih, kar jih še bolj povezuje.