Papirnica Vevče

Papirnica Vevče

Kraj se kot samostojen kraj ne omenja pred 15. stoletjem. Stanovanjske hiše oziroma kmetije so pripadale bodisi Slapam ali pa Zg. Kašlju.

Zaradi idealnih pogojev, ki so jih omogočali potoki, reki Ljubljanica in Sava so se na vzhodu Ljubljane skozi stoletja razvile številne obrti.

Ob vodi so bile najštevilčnejše zastopane strojarne. Na vzhodu Ljubljane jih je bilo kar devet, ki pa so začele v začetku 19. stoletja propadati.

Poleg strojarn so se v začetku 19. stoletja pojavile tudi prve oljnice oziroma tovarne za predelavo in izdelavo najrazličnejših olj, barv, lakov in firneža. Ob Fužinskem gradu in na Vevčah je bila oljarnica v lasti Fidelisa Terpinca. V Podgradu ob potoku Besnica pa je bila Osterberška oljarica oziroma kasneje Kemična tovarna Kansky. Za pogon strojev so uporabljali vodno silo Besnice, pred 1. svetovno vojno pa že električni generator.

Ljubljanski veletrgovec in podjetnik, Vid Kisl, je na svojem gospodarskem kompleksu skupaj s svojim družbenikom Jenezom Weilhamerjem leta 1534 postavil steklarno. Surovine za izdelavo stekla sta uvažala iz Španije. Kislova steklarna je delovala še v 17. stoletju.

Voda je poleg mlinov, stop, žag in kovačij poganjala tudi valjkalnice (suknarska obrt), mline za čreslovino (pridobivanje tanina iz rastlin za usnjarsko industrijo in zdravstvene namene) in mline za papir.

Industrijska revolucija se pojavi, ko proizvodnja prehaja iz ročne industrije na strojno. V Veliki Britaniji se je pojavila že v 18. stoletju, v Evropi pa celo stoletje kasneje. V Ljubljani se pojavi šele v začetku 19. stoletja.

Velik manufakturist, veletrgovec, kasnejši ljubljanski župan in sodnik je bil Vid Khisl, kateremu so deželni stanovi leta 1528 dodeli grad Fužine. Podjeten graščak je znal izkoristiti bližino Ljubljanice, njegovo delo je nadaljeval sin Janez. V začetku 17. stoletja, ker ni bilo potomcev rodbine Khisl, je grad prehajal iz rok v roke in začel propadati. Pred dokončnim propadom ga je leta 1825 od Študijskega sklada odkupil Fidelis Trpinec. Za grad in okolico to pomeni razvoj, bogastvo in modernizacijo.

Trpinc je takoj po prihodu na grad podrl staro kovačijo in naredil nove prostore za tovarno strojil in barvil. Poleg gradu je postavil tudi tovarno barvanega lesa. V samem gradu pa postavil delavnico papirnatih polizdelkov.

Kmalu po prihodu Trpinca na Fužine si je začel ogledovati mline na Vevčah. Bližina Ljubljanice in bližnjih potokov ter nedaleč stran skladišče lesa v Zavoglju sta bili pravšnji, da bi tu postavil delavnico papirja. To so bili načrti, ki pa niso ostali nerealizirani. Že leta 1841 je odkupil na Vevčah dva žitna mlina na desnem bregu Ljubljanice in ju preuredil v oljarno za pridobivanje firneža in barve. Dobre dve leti kasneje kupi tudi mlin na levem bregu Ljubljanice na otoku, ki ga dozida in preuredi v papirnico. Leta 1843 pride iz papirnice prvi strojno izdelan papir na Slovenskem. Osnova za papir so bile krpe in ne les. Novi obrat dobi ime po Trpinčevi ženi Josefini, Josefsthal.

Obrat je že takrat zaposloval 70 delavcev iz bližnjih krajev. Proizvodnja se je zelo hitro širila, saj je bil papir zelo kakovosten. Takoj, ko je prišel papir v pristanišče Trst, so ga začeli izvažati po celi tedanji Evropi, vse do Egipta.

Vse od leta 1844 je prejemal številna priznanja za kvaliteto papirja. Proizvodnjo papirja je leta 1850 razširil tudi na desni breg Ljubljanice in tovarno preimenoval v Janezijo, po nadvojvodi Janezu, cesarjevemu bratu. Takrat je papirnica že zaposlovala okoli 200 ljudi.

Trpinca so okoliški prebivalci imeli radi. Po prihodu južne železnice v naše kraje, je začel upadati promet po Savi. Vedno več je bilo brodarjev, ki so ostali brez zaslužka. Nekateri so začeli obdelovati svojo zemljo, drugi so našli delo na železnici. Obupani krajani so se nekoč zaupali Trpincu po nedeljski sveti maši pri Devici Mariji na polju. Ta jim je korajžno odgovoril: »Industrija papirja nikogar ne bo pustila lačnega pred mojimi vrati, dela je za vse dovolj, samo pridite.« In tako je tudi bilo.

Leta 1870 dobi lastništvo nad Papirnico Vevče dunajska družba Leykam-Josefstal in tako ostane vse do zloma monarhije leta 1920, ko pride tovarna v slovenske roke in se preimenuje v Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode. Danes papirnica še vedno deluje in zaposluje okoliške prebivalce.

Zanimivo je, da so nemški lastniki leta 1882 postavili na Vevčah samostojno nemško osnovno šolo, v katero pa so lahko hodili tudi slovenski otroci. Vseh otrok je bilo okoli 160. Šola je delovala vse do konca I.

Kraj Vevče so leta 1869 imele 287 prebivalcev. Število krajanov je hitro naraščalo prav zaradi papirnice. Malo pred II. svetovno vojno je kraj štev nekaj čez 1.000 prebivalcev. V 70. letih 20. stoletja pa že 1.700 prebivalcev.

Zanimivost Vevč je tudi izpred I. svetovne vojne. V neposredni bližini gasilskega doma papirnice so postavili številne barake, v katerih so dekleta in žene delala za potrebe vojske, kasneje za potrebe soške vojne. V barakah so bile šivalnice, kjer so šivali vojaške obleke. Mobilizirane ženske so tu prale, likale in izdelovale sanitarni material.

Kraj je zelo poseljen s številnimi enodružinskimi hišami in starejšimi bloki, ki so bili zgrajeni po II. svetovni vojni. Nekoč je bil v kraju Dom krajanov, ki pa so ga v času osamosvojitve prodali. Po vojni so zaposlitev dobili številni državljani iz republik nekdanje skupne države. Na Vevčah je bilo tudi nekaj gostiln, trgovin in mesnic, nekatere so se ohranile vse do današnjih dni.

Leto 1900 pa so papirniški delavci ustanovili v okviru Papirnice Vevče godbo. Slednja se je ohranila vse do današnjih dni in je velik ponos četrtni skupnosti.

Ljubljanica je pomenila vir življenja in preživljanja mnogih krajanov ob rekah. Tako je bilo tudi na Vevčah. A prav oni so se zavedali pomena ohranjanja številnih vrst rib tudi kasnejšim generacija, tako so v 20. stoletju ustanovili Ribiško družino Vevče, ki deluje še danes in skrbi za življenje v reki Ljubljanici vse od Ambroževega trga v Ljubljani do sotočja Save in Ljubljanice.