Stanovanjsko naselje

Stanovanjsko naselje

Kašelj je bilo nekoč eno naselje na levem bregu Ljubljanice. Nad krajem se je dvigoval Kašeljski hrib, na katerem je stal grad, v njem pa prebival graščak, ki je imel za svojega ljubljenčka strašnega zmaja.

Zmaj je bil zelo aroganten in samovšečen. Mnogokrat se je sedel na grajski stolp in opazoval svojo podobo v bajerju pod gradom. Nekega dne, ko se je dolgočasil na stolpu in opazoval svojo podobo na vodni gladini, je padel v vodo. Ves premočen je odšel po hribu proti gradu, se zleknil v posteljo in začel kašljati. Kašljal je tako močno, da je odmevalo daleč na okoli. Šele ko mu je grajska kuharica skuhala dobro kokošjo juho se je malo opomogel. Odšel je na grajski stolp in se razgledal po okolici. Takrat pa … nepričakovano je zakašljal in po vznožju hriba je zapihal tako močan veter, da je del vasi Kašelj odneslo proti vzhodu in del proti zahodu. Le cerkvica je ostala nedotaknjena. Krajani so bili začuteni in niso vedeli s čim so se tako zamerili zmaju, da jim je uničil vas. Sklenili so, da bodo zmaju poslali »zdravila«. Izbrali so najpogumnejšega in najmočnejšega mladeniča, mu pripravili velik sod z zeljem ter ga poslali k zmaju. Zmaj je bil nad obiskom začuden, nič ni dejal, le grdo je gledal mladeniča, smrkal, si s kremplji brisal nos, držal z vrat in stokal. Mladenič pa mu je podaril sod zelja, da bi se zmaj čim prej pozdravil ter odšel. Zmaj je radoveden pogledal v sod, poskusil zelje in do večera vsega pojedel. Nato je zaspal in spal celo noč. Zjutraj pa so ga prebudili zvonovi, ki so vabili Kašljane k jutranji maši. Zmaj je šel na stolp in opazoval ljudi. Bil je zdrav poln energije in odpravil se je še on do cerkve. Čakal krajane pred cerkvijo, a nikogar ni bilo ven. Bali so se ga. Nato pa je ven stopil mladenič, ki je zmaja prejšnji dan obiskal. Pozdravil ga je in se začel pogovarjati z zmajem. Šele takrat je zmaj spoznal, kako žalostni so ljudje, saj jim je uničil vas. Sklenil je, da jim bo pomagal zgraditi novo vas. Šel je do vznožja Kašeljskega hriba in udaril po hribu z repom. Tam so krajani dobili prod (pesek) za svoje domove; ko je udaril drugič z repom, se je od hriba odlomila velika skala, še nekajkrat je z repom udaril po njej in krajani so imeli skale za gradnjo. Tako je v bližini Zaloga zrasel nov kraj, ki so ga imenovali Sp. Kašelj in kraj, ki je zrasel v bližini Vevč, se je imenoval Zg. Kašelj. Zmaj pa je odšel na grad in vsak dan opazoval Kašljane, kako pridni so. Kašljani pa so mu vsako leto podarili sod zelja in tako so v sožitju živeli še mnogo, mnogo let …

Bajer pod Debenjim vrhom

Bajer pod Debenjim vrhom

Tako pravi pravljica in v vsaki pravljici je tudi kanček resnice. Na Kašeljskem hribu je nekoč stal grad Osterberg. Pod hribom je še danes ribnik, a na hribu stoji razgledni stolp. Zmaja ni več, ostali pa so Kašljani, eni v Sp. Kašlju in eni v Zg. Kašlju, med njimi pa na samotnem kraju stoji cerkvica posvečena sv. Andreju …

Sp. Kašelj ima verjetno ime prevzeto iz nemške besede Kassel, ki naj bi izviralo iz latinske besede castellum – trdnjava, grad, saj leži kraj v neposredni bližini starega gradu Osterberg oziroma Ostrovrhar (nekateri ga imenujejo tudi grad Sostro). Druga možnost je domneva, da ime izhaja iz srlat. casale – kmečka hiša, kmečki zaselek; torej izpeljanka iz besede casa – hiša.

Zgodovina Kašlja sega v čas Rimljanov na našem ozemlju. Tam, kjer danes stoji cerkev sv. Andreja, je nekoč bila velika rimska kmetija, ki je imela tudi pristanišče. Pristanišče je bilo povezano z vojaško rimsko utrdbo na sotočju treh rek v Zalogu.

Vse po odhodu Rimljanov je bil Kašelj poseljeno območje. Ko so Slovani prišli na to območje, so se pomešali s staroselci in složno živeli. Območje je bilo takrat naseljeno, saj se pri razdelitvi kronskih posesti (v letih med 1058 in 1062) omenja to območje kot rodovitna zemlja s prebivalci, ki delajo na njej.

Sp. in Zg. Kašelj se kot dva ločena zaselka prvič omenjata okoli leta 1360 kot Niderchaeschel in Oberchaeschel; v naslednjih letih pa še kot Gashel leta 1421, Ober Kassel leta 1436 in Kashell 1496.

V 12. in 13. stoletju sta obe vasi spadale pod ljubljansko plemiško družino Spanheim in menisteriale, ki so gospodovali na gradu Osterberg.

Iz zgodovine Kašlja velja omeniti še prav posebno posebnost iz tistega časa. Tu so živeli in delali svobodni kmetje oziroma kosezi. Spadali so pod podmolniške koseze. Čeprav so bili to svobodni kmetje, je bilo njihovo življenje težko. Delali so na njivah, gojili živino, mnogo krajanov je delalo, kot vlačugarjev (vlečnih delavcev) v pristanišču, kjer so proti toku vlekli težke ladje. Kasneje so kmetje gojili volove, ki so jih uporabljali za vleko ladji, mnogo let pa še konje.

Kaselj07_13

Mrtvi rokav Ljubljanice

26. marca 1511 je bil v zgodovini naših krajev največji potres, ki je imel epicenter na Idrijskem, a rušilna moč se je širila daleč na okoli. Obe vasi sta bili zelo prizadeti. Tedanji cesar Maksimilijan I. Habsburški se je zapletel v vojno z Benetkami in ker je bil v izredno dobrih odnosih z ljubljanskim škofom, je ta v vojno poslal veliko mož in vzhodnega območja Ljubljane. V Kašlju so ostali večinoma starčki, žene in otroci. Pomlad je bila izredno deževna, poletje suho in zgodaj jeseni so se pričele spet obsežne padavine, tako da obuboženo prebivalstvo ni pridelalo niti toliko pridelka, da bi lahko preživelo. Domovi so bili porušeni, mnogo je bilo tudi požganih, saj se je po potresu vnel požar in lesene hiše v vasi so gorele druga za drugo. Prišla je huda in dolga zima, ki se ni in ni končala. Mnogo ljudi je pomrlo, širile so se številne bolezni in takrat so se domačini zaobljubili, da bodo postavili cerkev, samo da se rešijo te »nadloge«.

Leta 1520 je bila zgrajena cerkev sv. Andreja, ki je imela dva stranska oltarja, enega posvečenega sv. Zahariju in enega sv. Neži. Posvetil jo je ljubljanski škof Natalis de Turre. Cerkev je bila podružnična cerkev Device Marije Vnebovzete na polju. Cerkev je bila večkrat obnovljena, v današnji podobi pa se je ohranila, ko so cerkveni zvon po ljubljanskem potresu leta 1895 postavili na novo.

Čas v spodnjem Kašlju se je ustavil. V njej je še danes več kmetij, ki pa le nemo pričajo, da je tu nekoč bilo živahno kmečko življenje. Sp. in Zg. Kašelj povezuje Kašeljska cesta. Ob njej so postavljene individualne hiše.

Sp. Kašelj in Zalog se leta odcepita od skupne župnije v Polju in postaneta samostojna župnija. Meja ni prav natančno določena, zato tudi del Zg. Kašlja s kapelico spadata pod novoustanovljeno župnijo.