PGD Slape - Polje

PGD Slape – Polje

V bližini reke Ljubljanice le lučaj stran od naselja Studenec in Slap je še danes več izvirov pitne vode, ki so nekoč »bruhali« pitno vodo, ki se je nato zlivala v reko. Predpostavlja se, da je od tod tudi kraj dobil ime Slape.

Kraj leži strjeno nad reko Ljubljanico, ob cesti, ki povezuje Zg. Kašelj, Vevče in Studenec z Ljubljano. Hiše so postavljeno tesno skupaj, cesta pa je ozka in zato je bilo mnogokrat slišati številne prepire, kdo ima prednost.

Na severnem delu Slap so bile njive in tako je še danes. V zgodovini so Slape spadale pod grofe ljubljanskih Spanheimov. Kraj se prvič omenja leta 1433 v zvezi z mlinom in stopami. Na tem delu Ljubljanice so številne brzice, kar pomeni, da je pretok vode hitrejši. Tako so tu rasli številni mlini, ki so bili največkrat v lasti nemških gospodov.

Po urbariju iz leta 1500 so imeli tu svoje posesti Nemški viteški red, Mestni kapitelj, samostan Pleterje in Krojaški ceh iz Ljubljane. Skozi zgodovino so imeli tu posesti številni pomembni ljubljanski meščani, redovne skupnosti, deželno glavarstvo in ljubljanski špital (bolnišnica).

Slape skozi zgodovino niso imeli nikoli velikega števila prebivalstva. V letu naj bi bilo le 23 hiš in 150 ljudi. Leta 1900 je bilo 246 ljudi in v letu 1966 141. Tu je bilo predvsem kmečko prebivalstvo. Po izgradnji umobolnice so zaposlitev v njej dobile tamkajšnje ženske. Po II. svetovni vojni so v vasi začeli z izgradnjo novih stanovanjskih hiš in tudi nekaj blokov so postavili. Delavsko prebivalstvo je delalo v Papirnici Vevče in v industrijskih obratih v Mostah oziroma Selu.

V začetku 16. stoletja naj bi ob začetku vasi postavili leseno cerkev, posvečeno sv. Jakobu. Cerkev naj bi bila posvečena temu zavetniku prav zaradi velikega nasada jabolk v bližini Ljubljanskega živalskega vrta, ki je bil tedaj med Fužinami, Studencem in Slapami. Nasad jabolk je bil zgodnja vrsta jabolk, ki so jih domačini imenovali tudi jakobčki.

Cerkev je bila po potresu leta 1511 poškodovana. Malo so jo obnovili, dozidali, potem pa spet prepustili na nemilost. Konec 18. stoletja je bila cerkev v zelo slabem stanju. Želja je bila, da bi se jo popravilo, a interesa ni bilo. Kmalu zatem je bila po požaru zelo uničena in leta 1789 je bil del cerkve prodan ljubljanskemu fajfarju, ki je proizvodnjo fajf preselil iz Ljubljane v Slape.

Slapljani so bili v zgodovini znani še po nečem. Na tem delu kraja so se ukvarjali z ribolovom in lovom, seveda največkrat na črno. To je krajanom pomenilo »zabavo« in pa seveda preživetje. To pa je bilo v nasprotju z oblastjo, zato so se žandarji tu mnogokrat sprehajali in marsikoga tudi ujeli ter ga zaprli.

Iz Slap je mnogo ljudi odšlo v tujino. Nekateri so se vrnili, drugi ne, a mnogi so si ustvarili lepo kariero v tujini, na katere smo lahko še danes ponosni.

Vas je imela vse od leta 1975 pa do začetka I. svetovne vojne znanega mizarja Janeza Svetka. Podjetnik je bil znan še po izdelovanju krst za pokojne in imel svoje pogrebništvo. Le redko katera fara se je v srednjem veku ponašala s svojo pogrebniško službo. V večernih urah pa je mizar odstopil svojo mizarsko delavnico Vevški godbi. Tu so se člani godbe zbirali in imeli vaje. Del njegovega posestva, tik ob Zaloški cesti so spremenili po koncu I. svetovne vojne v gostilno Gorenjc.

Leta 1936 naj bi v Slape prišel tudi tedanji mladi Jugoslovanski kralj Peter II. in z gostilničarjem in zagretim ribičem, Jenezom Dimnikom, lovil ribe. To je bil velik dogodek tako za vas, kot za širšo skupnost.

V Slapah je tudi gasilsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1949. Poleg je postavljen tudi prostor za druženje in zbiranje krajanov.

V vasi stoji kapelica posvečena Devici Mariji Vnebovzeti.