Sedež ČS Polje

Sedež ČS Polje

Naselje Polje leži le lučaj stran od obcestnega naselja Studenec in naselja Slape. Danes je kraj središče Četrtne skupnosti Polje, ki pa je uradno ime dobilo šele v začetku 20. Stoletja, kot Devica Marija Vnebovzeta v Polju in uradno Polje leta 1947, po II. svetovni vojni.

Kraj je ime dobilo po polju, ki je obdajalo sprva sakralno znamenje na stičišču poti iz Zadobrove, Zaloga in Vevč. Tu so se krajani ustavili, se zahvalili Devici Mariji, da so srečno prišli mimo zaraščenih gozdov ter nato pot nadaljevali proti Ljubljani.

Sakralno znamenje, po vsej verjetnosti lesena kapelica s podobo Device Marije naj bi bilo postavljeno že v letu 1325. V sami zgodovini pa se cerkev posvečena Devici Mariji Vnebovzeti prvič omenja leta 1499, ko je delegat oglejskega patriarha posvetil dva oltarja v cerkvi. Romarska cerkev posvečena Devici Mariji Vnebovzeti je spadala pod Šentpetrsko prafaro.

Kasneje se cerkev omenja z nemškim imenom Maria Feld in je bila znana kot romarska cerkev Ljubljančanov, ki so hodili v procesijah na romanje vse od Šentpetrske prafare do cerkve Device Marije Vnebovzete.

Skozi zgodovino krščanstva je katoliška cerkev zelo častila Devico Marijo. To sega vse v čas 2. stoletja, ko že rimski pisec Herodian v svojih pismih piše sestram in bratom v Emono. Pismi sta prvi vir, ki govorita o krščanstvu v Emoni, saj sta naslovljeni na dve meniški skupini v mestu in dokazujeta prve zametke monastične organizacije v mestu, to je na samostan žensk (devic) in moških (menihov).

Čaščenje so podpirali vladarji in cerkveni dostojanstveniki ter tako povzdigovali Marijino brezmadežnost in krepost ter bili s tem vzgled preprostemu ljudstvu, ki je sprejemalo krščansko vero.

Ljubljanski škof Sigismund Lamberg je leta 1445 ustanovil Marijino bratovščino Fraternitas purificatae. Bratovščina je slavila Devico Marijo in organizirala številne procesije k cerkvam posvečenim Devici Mariji. Vedno bolj pa so postajale procesije tudi zahvala Devici Mariji, da bi jih ali jih je obvarovala številnih bolezni, naravnih nesreč in turških vpadov.

Procesije od Šentpetrske prafare (cerkev sv. Petra v Ljubljani na Zaloški cesti) so bile zelo pogoste v začetku 18. stoletja, sploh pa po letu 1711, ko je bilo ob Zaloški cesti od Šentpetrske cerkve do Device Marije na polju postavljenih 11 sakralnih znamenj (kapelic). Leta 1712 jih je poslikal Janez Jurij Remb. Po postavitvi teh kapelic je najznamenitejša božja pot na Kranjskem postala prav romanje do Device Marije Vnebovzete na polju.

Spremembe so se pojavile v času vladanja Marije Terezije, ki ni bila najbolj navdušena številnim praznikom, bratovščinam ter romarskim potem. Leta 1783 je v to posegel celo cesar Franc Jožef II. in prepovedal vse procesije. Tako je ostalo skoraj celotno stoletje in šele proti koncu 19. stoletja so se ponovno pojavile v sozvočju z novoustanovljenimi Marijinimi družbami.

Cerkev v Polju

Cerkev v Polju

Prva cerkev je bila po vsej verjetnosti lesena in šele kasneje pozidana. Predvideva se, da se je to zgodilo v 15. in 16. stoletju. Cerkev je imela en stolp in leta 1720 je dobila tudi velik zvon. Okoli cerkve je bilo pokopališče, ki je bilo obdano z kamnitim obzidjem. Na pokopališču je stala tudi kapelica Sv. Duha. Po nekaterih podatkih naj bi bila kapelica podrta okoli leta 1783, zaradi dotrajanosti.

Cerkev je bila večkrat prenovljena sploh pa po letu 1895, ko jo je zelo poškodoval potres. Takrat so cerkev temeljito prenovili, postavili dva stolpa z zvonovi, pokopališče preselili na današnjo lokacijo in na sredini pokopališča postavili kapelico.

Poleg cerkve so leta 1781 postavili župnišče, ki se je večkrat prenovilo, sploh pa po potresu konec 19. stoletja. Cerkev, župnišče in pokopališče se je večkrat prenavljalo, saj je zob časa zahteval svoj davek, prav tako številni naravni pojavi in obe svetovni vojni.

Devica Marija Vnebovzeta na polju je postala samostojna fara leta 1783 in je ob razglasitvi zavzemala 12 vasi, s 261 hišami in 1171 prebivalci. Vasi, ki so spadale v to faro so bile Slape, Zg. in Sp. Zadobrova, Vevče, Sp. in Zg. Kašelj, Zalog, Sneberje, Studenec, Besnica, Podgrad in Gostinca.

Vse do druge polovice 19. stoletja okoli cerkve ni bilo stanovanjskih hiš ali drugih poslopji. Župnišče je dolga leta imelo naslov Slape. Ob odcepitvi Device Marije Vnebovzete od Šentpetrske prafara, je cerkev dobila v upravljanje tudi tri cerkve – cerkev Sv. Andreja v Sp. Kašlju, cerkev Sv. Tomaža v Zadobrovi in cerkev sv. Jakoba v Slapah, ki so postale podružnične cerkve.

Prve spremembe so se okoli cerkve začele dogajati že po industrijski revoluciji. Na polja okoli cerkve so začeli postavljati hiše in gospodarska poslopja. Za cerkvijo je bil zgrajen tudi prvi kulturni dom, gostilna, nasproti cerkve pa je zraslo prvo šolsko poslopje.

Kraje na vzhodu so močno zaznamovali tudi Francozi. 15. aprila 1811 je Napoleon izdal dekret o razdelitvi Ilirskih provinc. Zalog je postala samostojna občina, ki je obsegala naselja Zalog, Laze, Gostinca, Podgrad, Sp. in Zg. Kašelj, Vevče, Slape, Studenec, Selo, Moste, Sp. in Zg. Zadobrovo, Sneberje, Šmartno in Hrastje. Prvi župan je bil Karel Bezlan.

Po izgradnji južne železnice je začelo propadati rečno pristanišče v Zalogu in s tem tudi rečna žitna trgovina. Ljudje so množično začeli delati v Papirnici Vevče in se posledično naseljevati v bližini tovarne.
Tako je Občina Zalog začela zgubljati svojo pomeni, vedno bolj pa je središče samega vzhodnega dela postajalo Polje. Leta 1904 postane Devica Marija Vnebovzeta na polju samostojna občina, s svojim županom. Prav tako se iz Zalog preseli tudi pošta.

Stara osnovna šola v Polju

Stara osnovna šola v Polju

Kraj postaja vedno bolj znan krajevno in ne samo kot območje, kjer stoji cerkev. I. svetovna vojna je terjala velik davek tudi na vzhodnem delu. Številni domačini so morali zapustiti svoje družine in oditi na fronto. Največ jih je odšlo na Rusko fronto in bore malo na Soško fronto. Doma je zavladala revščina, saj so na kmetijah ostali le otroci in matere. Nezadovoljstvo je bilo tudi v tovarnah. Po vojni se je spremenila tudi oblast in Kranjska je postala ena izmed ozemlji skupne kraljevine različnih slovanskih narodov.

V kraju je začel delovati tudi Prosvetni dom Polje, ki je združeval številna društva, med njimi tudi športno društvo Orli. Le nekaj let kasneje so ustanovili novo športno društvo tudi Sokoli. Mnogo krat je prišlo med njimi tudi do sporov, vedno bolj so se začele oblikovati številne politične stranke. Kraj je dobil tudi železniško postajo in številne stanovanjske objekte.

Med obema svetovnima vojnama je bilo bogato tudi kulturno življenje. V kraju je bilo več gostiln, v katerih so prirejali številne nastope, včasih tudi igre. Kraj je imel poleg gostiln, tudi veliko šolo, trgovino, lekarno, pekarno ter čevljarja.

Svetovna vojna je v ta del Ljubljane pripeljala številne priseljence iz Primorske in Prekmurja. Čeprav jih je bilo večina naseljenih v barakarskem naselju v Zalogu in v opuščenih vagonih na železniški postaji v Zalogu, so po koncu svetovne vojne spoznali, da so njihovi domovi uničeni, velik del Primorske in Prekmurja pa smo Slovenci po podpisu Rapalske pogodbe zgubili. Tako so ljudje ostali na tem ozemlji in se zlili z domačini.

Nov davek je prinesla tudi II. svetovna vojna. Meja med Italijo in Nemčijo je potekala po reki Ljubljanici. V Polju so imeli svoj komando Italijani v Sokolskem domu, v Zalogu v osnovni šoli pa Nemci.

Po vojni je bilo opustošenje veliko. Številne kmetije so bile porušene ali pa so začele propadati. Ljudje so iskali zaposlitev v Ljubljani, svoje posesti pa so začeli prodajati in začela se je gradnja številnih stanovanjskih objektov in tudi blokovskih naselij.

Kraj Devica Marija Vnebovzeta na polju dobi po vojni uradno krajevno ime Polje. Danes je kraj središče četrtne skupnosti, prebivalstvo vedno bolj narašča, prav tako gradnja novih stanovanjskih objektov. Ostali pa so mnogi kulturni spomeniki, ki nemo pričajo na bogato kulturno zgodovino tega dela mesta.