Arhiv KD Podgrad

Arhiv KD Podgrad

Podgrad je vas pod gradom Osterberg oziroma slovensko Ostri vrh. Domačini so zaselku pod grajskim hribom oziroma Kašeljskim hribom po domače rekli »pud gradam«.

Prvi naseljenec gradu naj bi bil Arnulf Svibenjski, ki naj bi grad postavil leta 928. Danes so tu še kamniti ostanki gradu. Grad naj bi predstavljal mejo med ljubljanskim gospostvom, Dolenjsko in Posavskim gričevjem.

Tako stari grad, kot novejši grad, sta imela strateški pomen, zlasti nadzor nad dolino potoka Besnica, reko Savo in Ljubljanskim poljem. Po hribovju je bila vzpostavljena tudi trgovska pot, po kateri so hodili iz Dolenjskega hribovja tovorniki.

 

 

Ostanki starega gradu nad Podgradom

Ostanki starega gradu nad Podgradom

Na gradu je vse do leta 1040 gospodoval eden od potomcev Svibenskih, nato pa ni znanih podatkov, vse do prihoda dednih koroških vojvode Spanheimov v Ljubljano. Okoli Ljubljane so podedovali posesti in gradove, med njimi tudi grad Osterberg. Grad je bil postavljen zaradi upravljanja vzhodnega konca ljubljanske kotline ter nadzora tovorne poti po Savi in Ljubljanici.

Vas Podgrad je sčasoma začela nastajati na desnem bregu potoka Besnica. Na ravninskem delu potoka, tik pod gradom, je bil nekoč grajski mlin. Ime kraja je vsekakor povezan s pojmom, da gre za zaselek, ki je nastal pod gradom. Prvi zaselek je imel le nekaj kmetij, mlin, žago in kovačijo.

Lastništvo gradu je prehajalo iz rok v roke, stari grad je kljuboval številnim potresom, a klonil pod zobom časa. V 16. stoletju, ko so po Kranjskem divjali kmečki upori in uporniki požigali gradove, je bil stari grad že opuščen.

Tik nad vasjo je bil postavljen »novi grad« ali kot mu danes rečejo Povšetova graščina. Dediči so Povšetovo graščino prodali zakoncema Evgenu in Ani Kansky, ki sta ob potoku Besnici postavila kemično tovarno.

Pod starim gradom Ostrovrh se na južni strani gradu nahaja kamnolom črnih mlinskih kamnov. Prvič je omenjen v 16. stoletju. Predvideva pa se, da je starejši in sega v čas Rimljanov na našem ozemlju. Kamnolom je deloval že v času postavitve gradu Ostrovrh (10. stoletje). Grad je imel svoj grajski mlin (Jurčkov mlin) ob potoku Besnica v samem kraju Podgrad.

Še danes so dobro vidna izsekavanja skalnatih kolutov iz stene. Mlinski kamni so bili premera enega metra in debeline 25 centimetrov. Izsekane kamne so nato ročno obdelali in jih prodajali po vsej Kranjski deželi, pa tudi na Štajersko in Koroško.

Po nekaterih podatkih naj bi mlinske kamne vozili po reki Savi vse do Siska in Zemuna ter jih tam prodajali. Zaradi zelo razvite rečne trgovine v 18. stoletju in trgovanjem z žitom iz Banata, Vojvodine in Slavonije, je možno da so mlinske kamne vozili v te dežele in jih tam menjali za žito.

Mlinski kamni iz kamnoloma mlinskih kamnov iz Podgrada so se uvrščali med črne mlinske kamne in so bili namenjeni mletju črne moke ter tudi začimb. Vsak mlin je imel vsaj en par mlinskih kamnov na zalogi, nekateri pa celo po več.
Preden so na vzhodnem območju Ljubljane, ob potokih in rekah začeli postavljati mline na vodni pogon, so domačini uporabljali ročne mline za mletje žita, ali kot so jih imenovali žmrlje.

Arhiv KD Podgrad

Arhiv KD Podgrad

Kamen za izdelovanje žrmelj in mlinskih kamnov je bil po videzu, barvi in strukturi podoben kamnu iz kamnoloma pod gradom Ostrovrh. Domačini vedo povedati, da so kamenje poimenovali rženjak, po rži, ki so jo v teh krajih najpogosteje pridelovali in mleli. Za mletje rži je najbolj primerna struktura črnih mlinskih kamnov.

Mlinski kamni iz kamnoloma mlinskih kamnov pod gradom Ostrovrhar naj bi bili izdelani za potrebe mletja po Kranjski deželi, zlasti pa jih je v večjih količinah odkupoval mlinar v Kamniku. Želja naročnika je bila, da bi se mlinski kamni prepeljali po Kamniški Bistrici do Kamnika, žal pa zaradi struge reke to nikoli ni uspelo savskim brodarjem. Prevoz iz kamnoloma do Kamnika so izvedli s pomočjo vprežne živine – volov in konj.

Dostop do opuščenega kamnoloma mlinskih kamnov ni zahteven, do njega prispemo po gozdni poti, ki se začne ob koncu vasi Podgrad. Pot nas vodi mimo razvalin starega gradu do votline, kjer so izjemno dobro vidni odtisi izklesanih kamnov.

Mlinske kamne so iz skale izklesali, dokončno pa obdelali v dolini. Kamnolom tvori več votlin konglomerata, visokih med 20 in 30 metri ter širokih do 15 metrov. Po pripovedovanju naj bi kamnolom izkoriščali preko štiri stoletja, nato pa naj bi ga začeli opuščati.

Leta 1869 je bilo v Podgradu 24 hiš in 179 ljudi. Število prebivalcev se skozi stoletja ni bistveno spreminjal. Danes je v kraju bistveno več prebivalcev.

V času med obema svetovnima vojnama so prebivalci delali v Kemični tovarni Arbo, mnogo pa jih je odhajalo na delo v Ljubljano. V kraju je grajski mlin dobil nove lastnike, ki so mlin preuredili v žago. Ta je delala vse do sredine 20. stoletja, ko so začeli opuščati žagarsko tradicijo.

Preko Podgrada potekata Borovničeva in Jagodna sadna pot. Številne kmetije so preurejene v turistične kmetije, na katerih je mogoče kupiti doma pridelano sadje, zelenjavo ter tudi gozdne dobrote.